Družinski kotiček

Tako, da mu omogočimo, da se zaveda svojih občutkov, potreb in tudi svojih dolžnosti.

Otroka ne silimo s hrano in mu ne določamo, koliko mora pojesti. Spodbujamo ga, ponujamo raznovrstno prehrano in ne ponujamo alternativ, če česa ne želi, a ga ne silimo. Tudi mi, odrasli, ne jemo vsak dan enako. Včasih smo bolj lačni, včasih manj, včasih nam paše več, drugič skoraj nič. In to je normalno. Zakaj bi bilo pri otrocih drugače?

S tem otroku sporočamo, da je hrana njegova potreba. Da ne jé zato, da bi bila mami in ati zadovoljna, temveč zato, da ni lačen, da je zdrav in da se lahko pravilno razvija.

Otroku dovolimo, da sam začuti kdaj ga zebe ali kdaj mu je vroče – seveda do zdrave mere. Če bo otrok nekaj minut na snegu brez rokavic in si jih bo nadel šele, ko ga bo začelo zebsti v prste, s tem ni nič narobe. Zaradi tega ne bo zbolel, se bo pa naučil, prisluhniti svojemu telesu in poskrbeti sam zase, nam staršem pa bo prihranjenih nekaj minut pogajanj o tem ali so rokavice res potrebne ali ne.

Omogočimo otroku, da se dolgočasi, da počaka, da pride na vrsto in da se zaveda, da njegove potrebe niso vedno na prvem mestu. Ko otrok čaka, da se uredimo ali ko čaka, da pride na vrsto, mu ne ponujajmo takoj risank ali igric, saj njegovi možgani tako sploh ne bodo zaznali, kaj se dogaja okrog njega. Pustimo otroku, da si vzame trenutek zase, prisluhne svojim občutkom in se nauči samoregulacije.

S temi majhnimi koraki ne bomo samo vzgojili samostojnih in kompetentih otrok, ampak bomo tudi sebi olajšali vsakodnevne aktivnosti, ko odgovornosti otrok ne bomo prevzemali nase.

Če ti je bil ta nasvet v pomoč, boš na strani Družinski kotiček – vzgoja in čustva našel/a še več idej za vsakodnevno vzgojo in razumevanje čustev.